Izročanja

Sem mesečina, rojena v očeh tvoje ljube. Ko me raniš zvečer, krvavim v spanju. Pod Tiffanijevo svetilko zamiram v medlo luč v odblesku okna in se priplazim čisto blizu tebe, da otipam svoje zajetje, ko tema dobi obliko telesa. Imam lastnost določanja zatišja in upanja v lesketanju. Darujoči razpon pretakanja skozi tebe, me meri. Sem že skoraj dobrota in žlahtnost daljnjega spomina, ko se izrečem kot čista ljubezen v zrklu, z izročanjem, ki je čakalo name. Zapletena v stvari v kotu, sem znak božje volje, spev miru iz daljave, prilepljena na vžig iskre srca. Ne vem kako padam, ravno ali poševno, vendar ko prihajam, se zleknem ob tebi in sem kot ravnokar prižgana večnost, zapletena med vejami noči. Spletam ogrlico iz mozaikov v prostorih svoje naselitve. Obsijem sleherno zrnce prahu v predsrčju vsega, ki se spreminja v zeleni vrtinec in zavija srce v sebi, ki poganja moje korenine.