Pijani čoln

Videla sem drhtenje modre vodne gladine in sprejemala vase srebrni sij soli. Slišala sem barve in videla glasove od daleč, se usedla v čoln, zapisan morskim potem, a nisem mogla več izstopiti. Na mizi se je shladila nepopita kava in čoln je drsel, izravnaval sile, ki so ga gnale naprej in puščale za sabo neizrečene besede. Spomnila sem se na Arthurja Rimbauda. Na spajanje svetov. Nekje so pritrkavali, a moje telo je bilo glasnejše od petja zvonov. Čoln je bil okovan, a jaz sem segala čez rob in mrmrala besede. Zemlja je bila nežno zaobljena, polna radosti in sonce je sijalo nad prelomljenim veslom. Enigma večnosti. Njegovi podaljšani prsti so se dotikali nepopisanih listov, ki so leteli s ptiči in šelesteli svojo večno pesem o telesih, ki se ne morejo odtrgati od duha in izgovarjajo svoj večni: Počakaj! Iz duše teče črnilo, prsti drhtijo. Na nebu je jata kobilic, ki so se nasitile s črkami. Kje je dežela, kjer se rojevajo besede, ki jih je mati naučila kričati, se boriti, prepevati, premagovati bol, raztapljati sol, ostati nesmrtne, izcejati belino skoz oči meduz, ki plavajo negibne, potuhnjeno, sluzasto, brez pravil na širnem morju? Brez vzroka. S slo po ožiganju drugih teles. Portreti bitij, ki jemljejo vase duše, medtem ko spremljajo čoln, ki zapušča besede za sabo. Živim v svetu črnih borovnic z očmi meduz. Na potovanju z enim samim čolnom, lupinico brez ravnovesja, ki ponika skozi sluzasto telo. Prečkam vesolje. Sem dogodivščina na gladini vode z ritmično dušo, izlivajoči vrč besed v morje soli.