Z odpeto bluzo

Danes je sončen dan. Jutro pozdravlja z veselim obrazom. Ravno pravšnji dan za sprehod po koprskih ulicah. Kako je dež spral pločnike in kako je veter spihal ulice. Zbegana pomlad od mile zime je ponorela v cvetju in staro češnjevo drevo se ziblje nad vrtno ograjo. Cvetenje je za drevo način pesnjenja. Ljubezen, ki se polasti človeka z napenjanjem strun v vejah, ki barvajo temo z belino. Koprnenje, ki vstopa v telo. Pomladno sneženje na mesto zimskega. Umiranje zimskega časa v svetlobi očesa. Rdeča cvetlica je izjema ob tej belini cvetov. Je mar telo znotraj rožnato, ki spominja, da je znotraj dozorelo? Spominjam se kako sem se z odpeto bluzo ljubila in zlagala cvetove v pesem, da jih veter ne bi usul in sonce pordečilo sadeže. Zame je spomin na veselje in ljubezen tista resničnost nepotešljivega hrepenenja, ki jo čutim kot doseženo radost življenja in z odpeto bluzo pohitim znova vetru naproti. Koper mi šepeta s podaljšano govorico sonca, da se ljubezen vedno vrača in priteka z neba.