Hruška viljamovka

Ko pospraviš v klet vse nadloge, se ti začne smehljati bodočnost čistega in neomadeževanega pogleda. Tedaj se rodijo ideje. Oporoka dovršenosti razuma. Napotnica za življenje, ki te poviša do mejne vrednosti. In ko si ves prevrednoten in okrancljan z dobro voljo, se figure oblačkov nad glavo zvrtinčijo, kot razpenjeno brezno gravitacije, ki te potegne vase, med dračje nemira. Naseliš se v majhnih lupinicah bodočih stvari. Kot hruška viljamovka v steklenici. Ko ideje zadebelijo, ne morejo ven skozi preozko grlo in se izkažejo kot sprenevedek, s slovesno prižgano pipo miru in samozadovoljstva. Iz idej se smehljajo najlepši spomini, ki pozneje zaječijo v dejanjih. Ideje postanejo tudi ritualno obdelana krsta na prevodu, ki odhaja v svoje duhovno močvirje. Ideje so Bog, so skrajnost, ideje postanejo tudi zveri. So osuplost in blesk. Ko obnemorejo, postanejo šepetavo jecljanje možgan. So spevi iniciative za nov pohod. So enigme časa, mehanika za gibanje toplih teles. Odgovornost za neodgovorne otroke. Zbudi se, gospodova roka, in izlupi iz sebe idejo, ki bo najboljša ideja od vseh idej, sestavljena iz časov, da bo človek videl tudi svojo idejo rasti.