mučna tišina

Zjutraj se zbudim, se v misli poglobim, tako v tišini sedim, tam v kotu, tam v mraku, v hladnem šibkem zraku. In tako kar brez razloga, čutim, kot da moja je naloga, da namesto teBe solze točim, ena za drugo kapljajo, razpoloženje moje teptajo. Čas mineva, dan se mI odšteva, jaz pa kar sedim, o tebi razmišljam, podobe tvoje si namišljam. Jaz pa kar sedim, sama sebi neumna se zdim, tišina ta ubija me, tvoj gLas si želim slišati! Glasbe tvoje ne preslišati! Vse kar hočem, tvoj je gLas, nimaš ga le za okras, mene nežno pomiri, v telo požene znova kri.