Princeske

Ves svet mi je zadišal po slaščicah iz otroštva. Po pečenih mandeljnih, marcipanu in vaniljevih rogljičkih. Domače slaščičarske dišavnice so me čisto prevzele. Nek prijazen spomin je v njih, ki se mi prikazuje kot bel čipkast predpasnik ali šatuljica bonbonov, nad katero poželjivo podrhtava moja roka in ustvarja prostor bodočim nasladam. Nekoč sem sanjala, da sem se spremenila v datelj, iz katerega se je pocedil bolestno sladki strdek medu. Odtlej slaščic sploh ne uživam, ali poredko. Le sanja se mi včasih o njih. Biserni mit iz moje mitološke sladke mladosti in sanjarjenje o hrepenenju po slaščicah se mi je spremenilo v odbleske teh draguljev, ki me navdušujejo z nadomestki: sežem po Mallarméju, Boudelaireju, Rimbaudu in Valeryju. Zame so ti francoski simbolisti postali najslajše slaščice princeske, ki se zibljejo v pijanem čolnu in koliko krvi je v nedolžnosti bele hostije na belem papirju. Razpela sem svojo svileno bluzo, da so se mojih dojk dotaknili jasnovidni ahati, in jaz sem enega, ki je stal pred menoj, ves plah in hrepeneč, poljubila na ustnice z istim užitkom, kot sem nekoč uživala slaščice. Ko berem poezijo in se ljubim s sladkim nemirom svojih bogatih naborkov, stkanih iz čipk domišljije o tistem predpasniku, ki ga nosi Ivo Svetina v slaščičarni svoje ezoterične poezije, sem absolutno do skrajnosti posladkana ženska. Ta ima zares prave smaragde z Vzhoda v očeh.