Zunaj telesa

(Iz cikla pesniške zbirke Gorečka) Ostala je zunaj telesa. Vzhajajoča, razpršljiva, nepredirna luč. Eliptični žarek. Leksika duše. Retorika. Razgrnjena roka nad občinstvom. V intervalih razprtost srca ptičje plavuti. Goreči sadež izpuhtevanja duha v cvetu. Svetla pega, ki biva v vinu za daritveni napoj. Bitje, ki je izven časa v vzgonu. Odtis po meri njenega glasu, s kipečim odrivom v notranjost. Zasnulost iz kokona, svetla svila duhovnosti, čutna senzibilnost iger življenja. Klasična, postmodernistična, tragična in komična, krčevita v reminiscenci notranjega spomina. Brezmejna, naseljena kot popolnost v prostoru. Delujoča zavest, rezonanca, refleksija, rojstvo Venere, stanje božanskega diha v gibu. Lepota v večnem nastajanju. Zamaknjena v zenit, v vertikalni horizont. Trgajoča se iz objema nadčutnega, reflektivna, dognana v naprezanju telesa in duha, nadrealistična v kozmično prostranstvo segajoča. V zorečem sadju dišeča magma, dotik cveta. Bleščeč diamant - prvina, snov, človek, duh, ki zavzame svoj prostor; drhteči čas Antigone. Košuta, ki zavije po stezi nad prepadom, ko začuti seme svojih besed v ustih, obljudeno celino jezika, prostornino v glasu, daljave v gibu, svetal dan, vznemirljivo hojo. Vizualno poetična, v svojem neskaljenem bistvu krepilna, radostna, darežljiva predigra nebeških razsežnosti, sestavljena iz neskončnih estaperij. S črtalom ustnic potegnjena črta, da odigra metaforo telesa, svoj flamenko, svoj pokončni let z rožnatim perjem flaminga. Pretakanje magme v vgubanih vzgibih, kjer odtekajo brzice časa. Lebdenje utripa v zlatem ornamentu spomina. Mokre borove iglice samevajo in strast bivanja na ogonu, med dlanmi kliče: »Teloh se je zganil.«