Trobentica

Skozi koprenaste oblake iluzij pričakovanj in prepričanj kako naj bi bilo in kako bi moralo biti preko hrepenenj in tihega upanja v brezupu padaš globoko, globoko do dna Zamaje se ti svet pod nogami in sesuješ se na kamnita tla v vsej svoji visokosti Ko se ugledaš v luči ovijalke na drevesu ki se vsa zelena bohoti na posušenem deblu in si zaželiš biti trobentica majcena skrita v socvetju sebi podobnih sestric se prav počasi zaveš da ni več poti nazaj Potrebuješ le pogum za skok v neznano v novo v prebujeno Pogum ki ga iščeš vsepovsod mirno čaka v tvojem srcu Bistvo je očem in razumu nevidno in nerazumljivo in samo zaupanje v energijo ki te drami iz spanja ti dovoli stopiti izza tančice da te seznani samega s sabo in s svojo večno dušo Na veke vekomaj Holista