Hoja mojega življenja

Oj deklica, ki tiho stojiš, v duši tvoji bolečine trpiš, oziraš se nazaj, po hodnikih temnih saj. Oči te tvoje mrtvo strmijo, ustnice blede v strahu drhtijo. Korak je počasen in težak, ko tako sramežljivo hodiš, bil včasih je hiter in krepak, sedaj le zmedeno blodiš. -- -- -- -- -- -- Oj dekle, a še vedno stojiš? Tiho, neslišno vase bežiš? Še vedno nemo oziraš se, v koraku obiraš se? _ _ _ _ _ _ _ _ Oj ženska, ki sedaj si postala, mar še vedno mrtve so oči, duša hladna še ostaja, še ti ni več pomoči? __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ Sedaj v srcu ljubezen ti drhti, pokončno hodiš, ne oziraš se, v očeh se iskrica smeji, lepa misel dan za dnem, osrečuje te.