Adam in Eva

Tulec Adamove gorečnosti se je dotaknil Evinega telesa in ona ga je zapeljala v vrtove strasti. Padal je v vlažne ustnice školjke - udobje, ki ga hoče falus večno. Prečiščeno izoblikovana in lepo ustvarjena ležita Adam in Eva podvojena, ekstatična in esenčna na svileni ponjavi rajskega šala. Evina koža prevaja besedilo Adamovega telesa z ritmom gibanja živega srebra. Petunje in druge rajske rože cvetijo. Palme so obrodile dateljne, jablane lepa rdeča jabolka. Eva grize jabolko in Adam navdihuje Erosa naj napiše v raju ime ženska. Medtem ko Adamu Eva podeljuje meso, si hoče izravnati hrbtenico in se neovrgljivo utelesiti v svoj spol, s svojo žensko naravo, s svojo pametjo. Eva se noče več senčiti pod krošnjo falusovega razcveta v raju. Evocira ženskost in hoče zrušiti mit o moškem elitizmu orgazmičnega falusa. Njeno življenje se zapira v vlažni školjki in ob nenavzočnosti fatalnega falusa v hipu doseže prebujenje kot nekdanje Evino predrojstvo, ki se odpira v glavi in na konicah prstov v drži premišljevanja in rodi se velika ženska ustvarjalnost. Eva pospravi miloščino Adamove obgrizene jabolke in zahteva revizijo nepopolnega stvarstva moškega in ženske, ker jo je Adamov konj s svojo dirko v raju preveč zaprašil potrebuje prho – feminizem. Adam s posvečenim svečeništvom falusa pa potrebuje listične petunje, na katere bo naslonil svoj vzvišeni cilj moške popolnosti in tako dosežeta Adam in Eva simbiozo nič več zaščitniškega falusa in misleče školjke. Bog je tista prvina stvarstva, ki ve kaj kdo dela in kaj z njim je – je kakor glagol v stavčni analizi. Nadrealizem te pesmi pa je stvarstvo samo dregnil, da se je izpopolnilo in beseda falus se sveti kot sonce.