Šipkov grm

V plamenskem grmu šipka sem videla odhajati bele jadrnice. Kot pahljača organdija so se v grmu ob poti čez travnik bohotili cvetovi. Baročna umetnina je zasijala iz zemlje kot uročena v ognjemetu barv z nerazložljivim odhajanjem belega, v prepletih in polzenjih svežega odlivanja beline, ki je bila podobna pomladnemu sneženju čez trate poljskega cvetja. V prehodih v razigrane igre malih šipkovih sadežev me je prevzela ognjena zarja in žgoča barvitost strasti. Otipavalo jih je jesensko nebo in sadeži so bahavo ginjeni v dežju jokali, ko jim je odtekal čas. V njih so zmezele žareče tople sproščenosti semen z nasmehom svetlobe in upanja človeku. Po odhodu belih jadrnic sem doživela pomlajujoč spomin. Brusila sem barvno lestvico svojih občutkov, da bi podaljšala lepoti čas v svojih očeh.