Zima

Vesel sneg pada v kosmih z neba in nas poljublja z ustnicami teloha. Otroci vriskajo na saneh in se kepajo. Gozd je dobil biserno krono, dolina belo odejo in hiše so kakor neveste v belih oblekah in bisernih pajčolanih. Globoke vzdihe dreves pokriva ivje. Prazna gnezda ptic so kakor skodelice mleka, kipeče od beline. Voda se svetlika v kapnikih in slavi praznik ledenih rož. Srebrna tunika daje hišam svečani lesk. Ljudje krožijo v bisernem prstanu zime in veselo jim škripa korak. Nihče se ne boji, da mu mraz zamrznil poslednjo solzo slovesa, ko odhaja in prihaja skoz drevorede ledenih orhidej, kjer čakajo otrpli brezdomci na skodelico čaja. Za hišami samevajo prazne ptičnice in prezeble srne iščejo po vrtovih korenine. Zima se dotika zidov človeških bivališč in sten naših src. Mraz z ostrino noža zareže v revščino in Job liže zmrzlo površino kamna, ležišče tistemu, ki z bolečimi rebri strmi v drevo, prelomljeno od zmrzali in viseče k tlom. Zemlja je dala iz sebe zimo in mraz, da bi preizkusila sledi svoje topline in izgrebla iz ledenikov tista bitja, ki ničesar potrebnim na dajo in samo poganjajo smučke, oblečeni v modno opremo in si privoščijo drage počitnice. Zaznamovala je tiste, ki jim leden venec obkroža srce, ko mnogi ljudje in živali trpijo. Veliko jih je, zato so veje dreves zamrznile svoje solze, da ne bi zalile sveta. Morda je zato do revnih, ki nimajo za ogrevanje, letos zima bolj mila in prizanesljiva.