Zemlje mile tožba

Je polje kot bi že pomlad bila: nad mano vrane se pode, meglice se valijo dol z gora, pa sonce svetlo rumeni zelene krpe detelje, preproge žita mladega … A stiska me, boli srce - ni snega. Pogrešam ga. Ko tema je, le zvezde v noči se blešče, luna boža mi obraz, sama sem, hladno mi je, v globine mi pronica mraz. Kje poljubi mehki so z neba? Kje je topla bela roka, ki bi dušo mi ovila, da zaprla trudne bi oči, v globine temne potonila? Ni snega. Pogrešam ga.