Mateji

Trepeče, kakor angelske peruti, razkrijejo trepalnice igrive iz sanj, oči čarobno zapeljive – kristali modri so na njih posuti. Napoj dražeč in vonj, poljub se čuti, opojno vlažne, polne kakor slive, bahave ustnice so in mamljive – zdaj vem, zdaj ni le, da srce mi sluti. Kot breza vitka zadrhtiš, visoka, in nežna, bolj kot plahih kodrov preja, dotakne belih lic se tvoja roka. Ah, blaznost, čaša strupa, ki odžeja, mar ljubim žensko ali še otroka? Uklet sem, pusti sanje mi, Mateja.