Tvoj objem v slovo še pomnim

Tvoj objem v slovo še pomnim, tvoj nasmeh je v žalosti utonil, nisva več skupaj. In praviš mi, da je kljub temu še vedno vredno živeti, a tebe ne imeti, vse, kar bilo je, pozabiti in znova trdo garati, za nov blišč in pohojeno samozavest, da me znova kdo opazi in da to ne boš več ti… Veš, to boli. Ne boš mi priznal, da me boš kaj kmalu pozabil, hitro zamenjal in ob drugi sanjal. A jaz te bom še vedno v zvezde kovala, v sanjah še pričakovala in prisluhnila zvoncu, če si morda prišel pome. Življenje teče dalje, dan dnevu je podoben, moje sanje spijo, a v mislih sem pri tebi. Če se boš slučajno vrnil k meni, vedi, da so vrata ti na stežaj odprta, nikogar nisem še namesto tebe izbrala in čeprav sem sama, se ne počutim preveč osamljena, ker živim v spominih, v preteklosti, v sledeh, ki si jih v meni pustil ti. In če že prideš, ti porečem, ostani. Danijela Premzl