Večerni čas

V škrlatni plašč odet v čarobnem snu puščavski dan umira, pragovi sonca spet se mirno spuščajo v brezčas večera. Razbeljenih sipin izdih nad mestom ždi in briše sence, poljublja minaret nebo, počasi se oko zapira. Ko tisoč in še ena zvezda zažari v svetlobi dneva, v skrivnostni vrt ujet, čarobni glas zapoje kakor lira. Na nebu tkejo zlate niti zvezdnato preprogo mraka, utrinkov prah, spočet v viharnih dneh, oznanja čas nemira. Izginjajo obrisi karavan, ugaša svit življenja, ostajam sam, načet, ko tone up v temo, somrak večera.