Pesem o kruhu

Kruha nikoli ne mesite ravnodušno, kruh mesite z ljubeznijo, dodajte mu svojo radost in nasmejani obraz svoje duše. Zadržite dih, ko kruh vzhaja! Ko spečete zlatorumeni hlebec kruha, poglejte ga s hvaležnostjo in videli boste, koliko sonca je v njem. Največ veselja vam prinašajo vaše znojne kaplje, ki so primešane kruhu. Kruha nikoli ne zavrzite! Ko vam pade kruh iz rok, ga poberite in poljubite. Kruh ni samo hrana, kruh je ljubezen. Na tisoče in tisoče pšeničnih zrn je nabiralo svetlobo in zorelo za vas. Koliko sončne topline so pšenična zrna sprejela vase, preden ste pospravili žetev. Pšenično zrno dozori in postane luč na težkem klasju. V vsakem klasu pšenice je skrita božja modrost. Pšenico umiva jutranja zarja. V vetru najlepše valovi pšenična njiva, ki igra svoj kozmični ples hvaležnosti. Kruh iz materinih rok se sveti topleje. Ko svoje matere ne boste več imeli, vas bo vonj po kruhu spominjal nanjo. Kruh je dragotina, zato delimo ga pravično. Kruh razdelimo tudi med revne. Odnos do kruha je merilo človeka. Pregovor pravi: »Zrno pri zrnu pogača, kamen pri kamnu palača.« Kruh materinsko odlomite in ga razdelite. Kruh zaužijte v palači družinske ljubezni. Prijatelje postrezite s kruhom, soljo in vinom. Bog nam daj naš vsakdanji kruh!