Večna brezhibnost

Večna brezhibnost. Niti sledu utrujenosti. Vedno brez napak in na pravi poti. Vedno pripravljen pomagati in biti vsepovsod, kjer je treba. Biti vedno in za vsako ceno prvi. Smehljaja, dobre volje se naučiti, jezo potlačiti, pregristi, vse za narodov blagor, ki daruj mu še srce… Na istem mestu stopicati in študirati pravila, iskati špranjico, ki nekaj ti srca še dovoli. Slovesnost in vsestranskost. Nastop v javnosti. Naučiti se flegmatičnosti in neranljivosti. In potem biti ideal. Venomer igrati in se nehote naprezati za vtis, ki je tako pomemben za vse nas, da le za to še živiš, ker se presojaš le še v očeh drugih. Le otopeti ne, nikoli! Pa čeprav morda nimaš sto diplom, reši se in splavaj. Ne hlastaj za tistim, za kar nisi in ne trudi se za druge… V resnici dobrota ni sirota, siromašen je le bonton, ki sto prelepih ti poda pravil a zaklene ti srce. Vem, kje je prava sreča. Vidiš jo in skrita je. Zato jo spoštuješ. In včasih potrebne so odpovedi… Ni res, da smo rojeni materialisti, smo le individualisti, ki živimo skupaj. Danijela Premzl