#Poezija

Hrepenenje

Tatjana1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Hrepenenje upepeljuje sonce, hrepenenje spodbuja širjenje vesolja, hrepenenje je minevanje in preseganje, hrepenenje je slast življenja. Je prosojna snov, ki nosi srce med utripanje beline, kjer se misel dotakne svetlobe, lasnic neba in jaz se vsa znotraj razcepim na mnogotere misli svojega hrepenečega bistva. V hrepenenju spoznavam niti, s katerimi sem zvezana na neskončnost. Hrepenenje je ladja sredi razburkanega morja, s katero se pelje duša na svojo pot. Hrepenenje sladkih mamljivih malenkosti, plavajoča lučka v zibajočem se užitku vala, ki odpira in razmika nebo, razpira naročje in vanj vstopajo igre poživljajoče sreče. Hrepenenje je ključ, ki odpira začaranost oči, videnje in čudenje in me upodablja takšno, kakršna sem znotraj in odsev me gleda od daleč s svojim smehljajočim obrazom neskončnih modrosti in obljub. Tiho in vztrajno plezam tja gor v svetišče, kjer vsa moja hrepenenja stojijo na prestolu opojnega znamenja ljubezni in nekoč ga bom zasanjana dosegla, ko bom sledila plamenom hrepenečih snovi in srce bo našlo potešitev. Tam se bratijo vse moje želje in bistvo obljub.

Skupnost Pozitivk

Komentarji

2

Ajda
Tatjana, z izbranimi besedami si opisala cutnost hrepenenja, ki je obcutljiva v nasih mislih in silna ko se prelije v svet poezije, kot si jo pricarala ti. Hrepenenje stoterih obrazov in cetudi na trenutke boli, je njegova moc se kako vabljiva in vznemirljiva ... lep pozdrav, ajda
Tatjana
Odgovor na komentar: Ajda
Ajda, hvala. Hrepenim, torej živim! Poezija ne ustavi časa, celo prehiteva ga. Lep pozdrav Tatjana
Prejšnji članek na to temo

Dvorana