Igre mesečeve svetlobe

Pozlačeno uho bi se rado dotaknilo glasu, ki polni luni oči s pogledom poželenja. Telo njenih sanj se oblači v noč in spreminja robidnice v diamante. Ko svetloba noči oslabi in se sence umaknejo, tedaj spoznam kaj je luna sanjala v mojih mislih, ko je tehtala zaklade svoje luči v meni z utežmi in merili, ki jih jaz še ne poznam. Mehki obrisi segretih mesečevih kamnov mi v srcu lupijo puščavske sledi, ki vodijo do izvira hrepenenja in do objema luninih svetlobnih rok. Iz strahu pred spolnitvijo mojih želja se je odpovedala nočnemu užitku in sestopila na palubo sončne svetlobe. V njej je utonila v vesoljno morje. Njene sanje v meni so ostale praznih rok in spoznanje se mi smehlja skoz jutranjo žemljo, ki sem jo užila s slastjo in dotiki slovesa, ko mi je luna predla želje. Zvečer se znova vrnem v njeno telo, da me bo znova rodila iz njenih sanj. Medtem ko se naslanjam na komolec nesnovnega zidu, ki ga je zidala vso noč, občutim veselje njenega zakritega telesa in sončni nasmeh dneva z obeti, da se noč in njene sanje vrnejo vame.