Smo samo ljudje

Ko zmehčaš svoj jaz in potegneš ob hrbtenici zvijugano črto, se tvoj jaz znajde tam, kjer te življenje hoče umestiti. Tedaj občutiš prenos bolečine s tvojega tkalca telesa nate. Res ti je zapolnil telo s šibko tvarino, vendar s tem se moraš sprijazniti. Ti si mu izkustvo zablode, da te je ustvaril v človeški podobi na Robinzonovem otoku. Ne skrbi, jaz ti delam družbo. Tudi mene je ustvaril tako in skotalila sem se v močvirje k tebi in ti blažim osamljenost. Nisi sam. Vsi begunci iz raja se držimo za roke in prav ljubezen nas upogiba, da nismo mogočni bogovi, temveč samo ljudje.