Ob štirih zjutraj

Pogovarja se samota ob štirih zjutraj s tetovažo hrupa na moji koži in ostanki črnila na slečenem perilu, zvesta kakor luč, ki hodi med ljudmi s krili nevidnega angela in mi varuje mlečen zob v intarzijah spominov. Dlan razpira konice prstov proti nebu, a druga roka čuti bolečino na pregibu mezinca, kot bi v njem živelo srce in prebivala duša, ki rije in riše po papirju in vanj naseljuje pesmi iz svetlobnih poti, ob prodiranju skozme. Zapisuje misli skoz zaklenjena vrata brezštevilnih poti, kot bi jih zarisoval laser v linorez duše in bordure priljubljenih prvin jutranje zore, s prošnjami po luči. Duša je telo. Telo je duša, ki si ponoči spočije svoje ude v meni, da v rani jutranji uri, ko se zrušijo znamenja dneva v prividih noči na pahljači neba in se luč izlije v svojo posodo. Svita se dan in vodeni izliv noči, kakor dež nad strmino višavja pada in pada in napolnjuje morje v meni, kot bi svetloba ponorela s prevažanjem navdiha po vesoljskih poteh.