Venec -XIV-

Izgnana bo poslednje stihe pela osamljena mi duša, kot prosila vetrov čarobnih bi za svoja krila. Nikdar na njih ne bo več poletela. Po snu bo izgubljenem koprnela, ko med zvezdami sama bo blodila. Začarana bo tavala kot vila, da našla mesto bi, kjer je počela. S svetlobnimi se kosala bo leti, iskala stvarnika bo lik svetleči, kjer sonce se blešči in luna sveti. Zaman sledila bo komet bleščeči, njen sen ostal ujet bo med planeti priklenjen, kakor v satanovi ječi.