Venec -XIII-

Hotel sem le, ljubezni da užije, posrka željno vase sladko vino pohotno mi meso, a le praznino je zapustila slast, zdaj sram me bije. So le zato me strle iluzije, kaj le zato sem dvignil se v višino, da brezna bi spoznal brezup, globino. Da prah sem le, zdaj vem, telo ki gnije. Kaj bal bi smrti se, saj prst razkraja le rane bolne, solze v kup pepela, kar vzklilo je iz nje, si spet pripaja. A duša grešna bo naprej trpela, zaman svoj mir prekleta bo iskala, izgnana bo poslednje stihe pela.