Plamen duše

Prazno zrem v tišino prostora, valovi glasov se poglabljajo v dušo, plamenček sramežljivo sveti na črne stene, vsak val ga rahlo predrami, da vzplamti višje, nato spet tišina in svetloba pojenja. En trenutek ugašuje, spet drugi gori, kot še nikoli poprej. Trudim se da gori, da ne ugasne, a tako težko je, če ne veš za koga naj bi gorel, za koga svetil. Tišina v prostoru še objema njegove sence, prazen pogled dobil je iskren sijaj, plamenček postal je ogenj in gori. Gori.