Pesem brez imena

Prav čudno se mi zdi, da diham skozi številna vrata svojega telesa in da beli polmeseci na nohtih roke tipajo graciozne malenkosti in drobne priložnosti, ki cvetijo svojo safirno modro, škrlatno cinober in beli bisus na tkaninah travnikov, z vtaknimi liki kerubov, ki ohranjajo nebesne zapise. Tako je, kakor da bi legla na zemljo in sanjala sama vzvišenost sonca in vse njegovo veselje v majhni nebeško modri spominčici z nežnim leskom. Vdihujem krilato avro vonjav, medtem ko lističi rož molčijo in rišejo vame tišine, ki mirujejo. Vidim jih in tipam z vsemi deli telesa, čutim kako se odpirajo lističi rožam in jaz nikoli ne morem doseči tal travnika v njegovi višini. Ne morem polzeti po kapljah v stebla, cvetove in njihov pelod. Ne morem tako široko razpreti oči proti soncu. Ne zmorem takega dihanja in zibanja v vetru, čutiti plapolanja polj in nimam tako prazničnega oblačila, da bi se udeležila slavja tako veselega praznovanja v življenju cvetlic. Vsa sem zakopana v okove kože in ne morem ven iz svojega lubja, da bi občutila središče sveta v listih razcvetelega gostoljubja rož, ki so sestopile s svojimi svetlimi lasmi iz neskončno oddaljenih svetov. Kako rada bi vstopila v dišeča barvna prepletanja in polzenja čudežnih rož mogot in dosegla magmo svojega prerojenja.