Skozi okno gledam melanholični dan. Utrujeni dež mi trka na okno in moj vrat se steguje v siv dan. V mokra tla mi polzi pogled. Kakor curek žalosti se razteguje mlaka deževne brozge. Zakaj je jutro pozabilo prinesti sonce s seboj? Mogoče je danes utrujeno zaspalo. Kaj pa če se je izpraznilo, ker mu nihče ni namenjal lepe besede. Mogoče se želi danes odpočiti v morju in tam diha kot ljubkovanje jutrišnjega dne. Nekaj se res svetlika za oblaki pa je tako neopredeljeno. Skriva mi svoj pravi obraz. Kaj pa če misli, da nam ni več potrebno in da smo v tem deževnem vremenu sami sebe spremenili v smehljaj. Tako sama se čutim brez njegove topline.
#Poezija
Deževni dan
Skupnost Pozitivk
Komentarji
1Zakaj je jutro pozabilo prinesti sonce s seboj?
Mogoče je danes utrujeno zaspalo.
Kaj pa če se je izpraznilo,
ker mu nihče ni namenjal lepe besede.
Mogoče se želi danes odpočiti v morju
in tam diha kot ljubkovanje jutrišnjega dne.
V turobnem, dezevnem jutru se rodijo misli, kot sem ze napisala, ovite z melanhonijo, a vseeno jih sonce s svojo mocjo, ki jo nemirno skriva za oblaki, polozi v dlan....
lp, ajda
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Kozmični plesalec
