Hrepenenje

Veter s planin mi kuštra lase, že po snegu diši, v meni se pa nemir naseli: Mraz. Se sonce v kristalih na snežni odeji blešči, smučka v neskončno belino drsi… Že sem v valu vznemirjenja vsa, prav do prstov konic mi gomazi, veter severa s hrepenenja me kopreno obda. Hrepenenje – vznemirljivi plašč obeta, kot slutnja sladka iz prihodnosti, esenca spomina preteklosti vzeta; slutnja nečesa, kar nevidno vpeto je v meglici časa… in ko potujem od postaje do postaje, spremlja me, me ne spusti, me nosi daleč prek obzorja stvarnosti.