Pod drugimi zvezdami

Mehka rjava koža, črna kita ji ramena boža, žalostne oči, nasmeh njen srečen ni. Dečki trije se krog nje pode, ji rečem, da osrečila bi jo: kako lepi nje sinovi so. Odvrne v smehu mi, da bratje so. Kako, koliko pa let ji je? Oh ne, saj je mladoletna še! A telo upognjeno, mrtve so oči… Ne vprašam, saj vem, da le bolelo bi: Je zaljubljena, želi ljubezni si? Molče le zreva čez obzorje, kjer se stikata nebo in temno morje. Ne vem, kje njene misli so, a meni krvavi srce… Kako ljubezen bo spoznala? Kako ženska bo postala? Saj vsako noč iz malih koč poslušam težke krike; pijani moški so, otroci jokajo, a ženske vdano v sebi le ihtijo, prve iz kolib ob zori prihitijo, gredo po vodo… in tiho delajo. Tu zgodaj se stemni, predolge mrzle so noči brez luči - elektrike pač ni. In one črne se boje teme, ko oblastne se jih roke polote, dvignejo jim krilo in vzamejo vse… * Kakšna le kupčija bo za mlado deklico, kdo brezčutno ji razpiral rjava stegna bo, komu ob rani zori bo hodila po vodo? Mar smem spraševati - po ljubezni jo? * Spet doma, v objemu moža, ki ljubim ga in nežno on ljubiti zna; a mislim nanje in me boli srce in točim grenke solze njihove… Do kdaj še bo tako, da moški ves strah, vso bedo svojo in skrbi, na ženski sprosti – ki nemočna v njegovi je odvisnosti.