Kamniti svet Krasa

Sredi zelenega morja se je raztrosil dan, ki vabi na ples darov. Cvetje brsti po svojih sledeh in igre barv mu dajejo popolnost globoke magične svetlobe. Zlog za zlogom je sonce sprejemalo sijoče besede vase in poduhovljeno svetilo v širjave, vpletalo in razpletalo globoki glas vetra in ga vtiralo v zibajoče vrhove mladih borov. Silna moč prežema spomin, ki kakor kretnja iz sebe zaniha gugalnico davnega časa v lučeh, ki brlijo zanj in nesmrtna vlaka njene igre v vetru sanjajo izgubljene barve. V vonju jesenskega cvetja pod tuniko rdečega ruja spijo besede v igrah puha na koži prsti rožnate barve. Tu zvenijo viharji borovega gozda in dražljaji, ki obujajo v sluhu slo, ki hoče izpovedati slišane glasove, rešene teže in stisk iz notranjosti zelenega vala, ki nosi razrešitev v sebi. Dvignjeni obraz v kamnitem svetu Krasa oživljen v glasu, kretnjah in igrah besede riše hvalnico soncu, ki znova vzhaja v krožečih ritmih z neutrudno popolnostjo in doseže skrivnost v pomirjajoči svetlobi večera, ki jo trga z neba, da ne bi potonilo.