Moder sonet za svetlo modro obleko

Na modrih krilih jezdec je poguma, dvignil z očmi ta neprebojen zid. Zašepetal, saj ljubezen ni uvid, onkraj spečega je raj brez razuma. * Zvezde utripajo kadar sva sama, niti trenutek nisva lažen privid. Dograjen sva ljubezenski zemljevid, toplota iskanega dar je nama. * Plujem po reki spomin umirjeno, zajemam z rokami vse brez strahov. Pogumno objamem vse ponujeno. * Iztirjen vlak na preprogi užitkov, vse na zemlji jedru je dovoljeno. Na periferiji nič več ni okov. Klavdija KIA Zbičajnik