Razkošje v ustih

Prevrnila sem noč in odrinila zvezde od sebe, da bi potopljena v svetlobo videla kaj se dogaja tam čez, kjer plamenijo ognji in se razteguje navdihnjeno z besedo. Čeprav zveni vse zelo domače, se mi tam ni posrečilo najti nobene čistejše luči in slišati nobenega jasnejšega zvena, kot je bilo razkošje v ustih, ki sem ga občutila, ko sem spregovorila in slišala svoj glas. Stopicala sem po tipkah klavirja in notni zapisi v srcu so se končali z visokim »cejem«, ki je poskakoval in izginjal med stegni razdalje. Zlila sem se v novo morje in val za valom me je preplavljal, ko sem s soglasjem svoje volje izstopala z obrežij v nove razsežnosti. Brodila sem po vodah, ki so bile brez človeške duše, a moja je bila znamenje, da nisem kos neznanim daljavam, v katere sem se podala. Usedla sem se na zmehčano kamenino in vanjo odtisnila samo sebe. Izplavala sem iz morja v novo svetlobo. Vse je bilo nedojemljivo tiho. Nobenega človeka ni bilo nikjer. Svojega gibanja dojeti vse, kar nisem jaz, si nisem znala razložiti. Naložila sem si obtežilno breme, da bi se znebila občutij novih bremen, ki so plavala v molku moje besede.