ODŠEL JE POGUM… ko monotonost kolesnic širokih v rdečem blatu se končala je in skozi hlad oči ledenih me zadelo njih sovražno je srce, z orožja grožnjo v rokah, ki srhljivo svetilo se je. ODŠEL JE STRAH… ko nemoč človeško sem priznala, vse želje, vse cilje sem spustila, življenje svoje v Njegove roke do popolnosti predala… . In kot da le smrti so privid bili – so odšli. A meni neomajna VERA v srcu – JE OSTALA. .
#Poezija
Smrtnega strahu poljub

Skupnost Pozitivk
Komentarji
0Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Molitev v lepoti ranega jutra
