Ne, nocoj ne spe žgoči spomini! Vse celice nocoj bede, valovi vihre na obzorju kriče drvijo h barki v morju. Komaj še drže, natrgana v orkanu jadra v valovih se gube. V skeletu samem bolečina z okusom praspomina. Vrteči kompas išče smer skoz žareče zvezde, ugasnejo morda zvečer, ko s poslednjimi močmi vse vrneš vetru brez sledi. Si bitko izgubil? Ali vendarle na nebu nove zvezde prebudil? Darinka
#Poezija
Natrgana jadra
Skupnost Pozitivk
Komentarji
4Pozdravljena Ajda,
Hvala za komentar. Res, lahko bi bilo tudi tako. (Le da se potem zaradi večjega števila zlogov malce bolj vozlja jezik in izgubi na ostrini prikazane bolečine.)
Tudi ajdova polja čudovito rožnato valovijo.
Naj bi se tvoja barka radostno pozibavala v rožnatih valovih harmonije.
Darinka
Danaja,
Res hvala za tako prijazen komentar. Moja barčica pluje čez vihar in pesem je nastala ob bolečinah, ki jih povzroča.
Zvezde so magnetne točke v astralnem telesu. Naj bi že vendar stare »ugasnile« ali vsaj popustile in nove odprle nov vpogled, odprle okno s pogledom na harmonijo in ljubezen.
Tudi tebi želim mirno plovbo in vedno delujoč kompas!
Darinka
Kar se tice vsebine pesmi mi je zelo vsec in se strinjam s predhodnim komentarjem, zmoti me pa:
Ne, nocoj ne spe
žgoči spomini!
Vse celice nocoj bede,
valovi vihre na obzorju
kriče drvijo h barki v morju.
zakaj ne npr. takole:
Ne, nocoj ne spijo
žgoči spomini!
Vse celice nocoj bedijo,
valovi vihre na obzorju
kriče drvijo h barki na morju.
ker ti tvoji spe, bede odvzamejo mehkobo valov pesmi..
No, to je moje mnenje in ne vem zakaj raba taksnih besed...
lp, ajda
Darinka.
Vau! Kako živo, kako slikovito rišeš razpoloženje!
Res mi je všeč ta pesem! Kar prestavila si me pred velika Turnerjeva platna z barkačami, ki krotijo svoja napeta jadra na besneče razburkanem morju … in tvoji verzi mi rišejo vihar v umetnikovi duši.
Njegovi, tvoji, moji… - kdaj vsakogar od nas.
Naj ti mirna bodo jadra!
S pozdravi,
Danaja
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Bil sem
