Kraška jesen

Ukročena burja se spreminja v lahkoten veter, ki ziba travo nemirne kraške pokrajine, odkoder se oglašajo glasovi ptic. Bori so nekaj posebnega in s počitkom vedno odlašajo. Pride čas, ko jim zašumijo veje in po gmajni se popkom odprejo cvetovi belega »žvepka«, ki s svojo bleščečo skrivnostjo in dišečim vonjem vabijo čebele, da poletijo na brinjeve prašnike peloda. Ruj, šipek in srobot domujejo v pogumu rdeče jesenske preobleke. Hrepenenje je pomešano s spominom na belo krono »rešelike«, ki jo je mladost darovala srčnemu utripu Krasa. Življenje ob vinski cesti se spreminja v ljubezen, ki diha teranovo trto, polno vroče krvi. Trpežen je kamniti kraški svet. Preveč je rdečega, da bi gorečke mogle sprejeti vase vso to veliko ljubezen in darove jeseni. Odloženi spomini med robito in leskami sanjajo pomladni dež, kale, »štirno« in »cajno« orehov in lešnikov. Jesen za jesenjo so sončni zahodi ogrevali kamniti svet črnega bezga z milino zlatega runa. Poslušam veter in pojdiva skupaj po stezicah na gmajno po rumeno drenovo cvetje, da okrasiva sonce. Ljudje polni upov orjejo rdečo prst in sejejo ajdo, ki Kraševki v zavetju »borjača« sapo odpočije.