Kozmična maternica

Marsikdo na tem svetu izpušča življenje, da bi ujel večnost v neskončnosti in ko gleda za seboj to okamnjujočo pokrajino, se vpraša ali je tudi sam kamen postal. Nadaljuje nepredvidljive kamene poti, jim brusi robove, preskakuje ostrine. Neskončnost ga vabi: »Vstopi noter!« Stoji nad prepadom. Poti nazaj ni. Prostora je na pretek. Večnost je spustila v dvorane svoj duh, ki miruje v obraz in telo. Jaz se gibam, moja stopala hodijo, moje srce utripa, ustnice govorijo, oči gledajo ljudi, ki gredo za menoj. Vsi strmimo v velike steklene oči večnosti. Počutim se kot izkušena pijanka, majavih nog, pijana od sanj in hrepenenja. Pred menoj so jate praznine. Gledam naprej, poti nazaj ni. Mesečevo morje me jemlje vase. Skoz majhno lino svoje domišljije vstopim v val in zagledam sobo, svojo kozmično maternico poezije. Kot črna luknja je to karmično telo kjer izginjajo kometi in svetovi. V njej sedim na prestolu. Sem srečna kraljičina z bujnim presežkom besed, sem govoreča intimnost prostora tega sveta. Topim večnost, ki ne more tako goreti, kot gorim jaz.