Zamamljenost

V zlatih kodrih otroka se skrivajo ostri sekalci človeka. V kozarcu rdečega je kaplja mladosti. V nasmukanem jasminu ležijo prve besede, nek drobtinast spomin, ki vznika iz skorje kruha, iz katere rastemo. Drsimo skoz človeško telo, skoz zelene in rdeče naslove bivališč, skoz prostore, ki premorejo dim, erotiko, dnevno svetlobo in električno luč; skozi tekočine, ki raztapljajo zamamljenost in maščobe, ki smo jih spili z mlekom. Živimo z drobci posameznih doživetij in občutij nekaj tukaj, nekaj tam. Odpiramo in vdiramo v maternico, da bi pridobili na prostornini ljubezni. Iz vonjavosti moškatnih jagod seštevamo dneve in ko nam ponovno spregovori otroštvo, stojimo na vratih kot varuh skrivnosti. Uprti v miloščino jeguljastega telesa usode smo kot divja rastlina, ki popije toliko vode, da ozeleni v svojih smotrih in sledi soncu. Nepremagljivi v svoji potrebi žanjemo klasje svojega dela, iščemo poti naprej in nazaj. Nemir nam teši potrebe srca, poraja šibkost in moč je slast, ki nas utruja in odpočije obenem. Govorimo, delamo in se podimo po razbeljenih cestah, skoz plaho svetlobo juter, žgoče opoldneve in mračne noči. Zmagovalci in poraženci obenem. Znamo se postiti, čakati in dočakati cilj. Znamo hoditi v krogu in sanjati, ko se čustvo opredeljuje. Nenavadno je, kako se znajdemo pri raziskovanju prostora in ocenjevanju drugih ljudi in kako malo vemó o sebi.