Objava poezije

Škoda, jaz sem pa ravnokar poslala eno pesem in tudi včeraj eno. Igor, kjer koli boš, dobro opravi. Vzela si bom pa najbrž tudi jaz dopust, da ne bom pesnila. LP in vse dobro Tatjana

Tatjana, ti kar lepo naprej pesni! Boš pač Igorja kasneje zasula s poezijo, da se bo za glavo držal...he he he! Pesnik ustvarja tedaj, ko ima navdih, z izpraznjeno glavo pač ne more. Ti imaš pa zagotovo polno glavo najrazličnejših idej in domislic. Škoda bi bilo, če bi le-te med tvojim "dopustom" izpuhtele v zrak! Lep dan ti želim Ljuba

Ljuba, saj nima smisla, da čakamo Igorja cel teden, da se vrne, saj lahko kar tukaj v komentarjih sami objavljamo pesmi pod naslov "Objava poezije". Naj Igor pesmi opremi s slikami kasneje, ko se vrne. Kje pa piše, da če ima on dopust, da si ga moramo vzeti tudi mi kot "kolektivni dopust v podjetju". LP Tatjana OREH V orehu, orjaškem drevesu, ki je stalo ob potoku Vrnivcu pod vasjo Kozjapara ob Vipavi, sem slišala prigovarjanje naj še malo ostanem, da ga je voda ranila v koreninah, da je ginjen in da jo čuti prepredeno po žilah kot jok in da ni na nikogar naletel, ki bi ga znal tako poslušati kot jaz. Stala sem ob njem in se nisem znala ravnati po njegovem času. Na travniku z valujočo travo so ležali orehi. V njih so bile izbe in kamrice, v katerih so ležali njegovi otročički, glasba vode in nebo. V jedrcih so bili skriti plazovi, kamenje, kristali, zvezdne noči, zvoki vode in pisane skrivnosti cvetov. Čutila sem, kako mu močno drhti duša in da se mu bodo odprle duri in kako mi bo stegnil svojo vejo v slovo. Tako sem bila uglašena na njegovo hrepenenje, da sem naposled našla tisti skrivni kotiček, ki sem ga gojila zanj v svojem srcu, in tiste zlate niti, ki so me vezale na njegove plodove - na oreščke, ki sem jih vsako leto pobirala v travi in jemala iz potoka, ko sem zajezila z zaporo njegov tok. Že skoraj bi bila pozabila kako so me njegove korenine božale po bosih nožicah, ko sem bredla po vodi in kako me je hladil v senci, kako sem ga stresala in klatila s palico, ko je bil še manjše drevesce. Skoraj bi bila pozabila kako se je oreh staral in kako sem jaz rasla v deklico in se že skoraj zaljubila v tega redkega posebneža, ki je dremal in čakal name. Čutila sem kako je znotraj topel in zunaj hladen in kako čutim v sebi nekaj živega, ki je podobno njemu. Vedela sem, da v tisti prečudoviti naravi, spada tudi orehovo drevo v vrt mojega otroštva, da je v sebi bolno in da se potiho poslavlja od mene. Stala sem še nekaj časa ob njem in videla kako je odložil svoje porumenele liste v vodni tok in strmel vame odprtih oči s svojim suhim telesom. Iz njegovega debla je mizar izdelal spalnico mojemu stricu Stanku, ki se je pred davnimi leti poročil s Tilko, v kateri sem samo enkrat prespala in se tesno objeta k mladostnemu prijatelju za vedno poslovila od orehovega drevesa s to najino zgodbo.

Z MAESTRALOM ODPIHNJEN Ko bi le videl kako ga je nosilo čez plotove, kako ga je veter razkazoval, kako je jokal in hlipal, kako ga je gledal in se muzal dobrikavo, ko ga je odpihnilo čez njegovo telo. Ali ga res nisi videl kako nadzemeljski je bil, ko je letel in kako je ujel in osušil vsako njegovo solzo, vsako besedo je oblekel v glas obžalovanja in razkazoval vetru svoje mišice moči. Tako lepo je brenčal kot čmrlj na glavi. Ko ga je prešinil veter, je zaječal kot zarjaveli škripec na žerjavu. Viharji listja so se dvigali. Kot čas je bežal, ker ni hotel pasti. Imel je prostor napolnjen z dejstvi modrosti. Bil je samo njegov klobuk, ki ga je maestral odpihnil z njegove plešaste glave. Bil je zares karakterni, z maestralom odpihnjen, kot pes zvesti klobuk

Oprostite, nisem videla, da je pesem že objavljena s sliko. LP Tatjana

Da malo popravim vtis, ker sem objavila prejšnjo pesem še enkrat (spregledala objavo), vas razveselim še z eno pesmijo: ZAŽIGAŠ ME Zažigaš me v tistem delu telesa, ki je ustvarjen za razsodnost. Nadevaš mi jarem, s katerih mehčaš moje ženske občutke, ki so ustvarjeni za plemenitejšo usodo, kot je vdanost tebi. Ko me pobožaš po jermenu, se ta spremeni v strune z žlahtno melodijo in jaz odložim ob tvoje vzglavje hrepenenje po zadovoljstvu, ki se odstira v pesmih, v katerih je moje telo in večnost navdiha. Vse v meni se odpoveduje bivanjskemu času zaradi prečiščevanja določenosti in nedoločenost. Prisegam ti, da te ljubim, vendar poezija prisega meni, da me bolj ljubi, kot me ljubiš ti. Jaz pa sem negovalka, ki do obeh gojim ta prečudoviti občutek hvaležnosti za ljubezni, sama sebi pa sem spokojno svetilo, ki išče samo sebe in pot do vseh v sebi. Brezvsebinski podvig je vse to čaščenje ljubezni, to izkričanje iz sebe, iz svoje nujnosti. Ženske poteze so nerazločna znamenja Rimske ceste. Red poti brez pravil. Uravnavanje razigranih odstiranj odznotraj. Vkleni verige na moje ptičje perje in reci, da me ljubiš, da me privezuješ nase, da bi lovil ravnotežje ob moji duši. Moj navdih je natezalnica vrvi, ki jo ti imenuješ ljubezen, ki hoče plezati navzgor in me prečiščeno pošlje nazaj v bivanje. Duša ima svoje poti v ranih urah. Nobene lire ni, ki bi pela bolj mile glasove, kot je zlitje vseh ljubezni v eno, ki zasije kot uročena moč poeta v vseh barvnih poželenjih tega sveta.

Pozdravljena Ljuba, hvala za tvoj današnji email, se držim tvojega nasveta in spet pošiljam pesem. LP Tatjana TURBOLENCE Na konici duhovne aspiracije vonjam žgočo belino, vonjam dišeč dateljnov gaj, belo blaznost na ostrini zenita. Na višini nekaj tisoč metrov nad mano divjajo turbolence. Tam biva emigrantska resničnost, padanje sonca in kometov vanjo, ki gradijo nasipe in okope upanja, brez zaupanja v elite, ki jih producira čas. Bacha, Bethovna, Brahmsa, Verdija ni več; tudi Michelangela, Rubensa, Van Gogha in Rodina ni več. Sproščena je velika emotivna moč, ki je silna tako v barvah kot linijah in glasu. Geniji so zunaj elit, kakršna sta na primer Buch, Blear in podobni. Nekateri so človeški, nekateri elitni. Koliko umrljivih carjev je že bilo na pohodu. Njihova slava je v orbiti. Razmišljam s čelom okrutne analitičarke stvarnosti. Uboga para, koliko enot neokrnjenega spomina še imam? Samo bogovi govorijo v svojem imenu. Jaz sem njihov dodatek, težak le nekaj dekagramov sive mase. Domišljam si, da sem cvetoča oaza duha, a moji koščeni gležnji se šibijo pod etiko, in estetiko Hitlerjevih slik, ki so jih na dražbi prodali za bajne vsote. Nebo je kanal za odplakovanje mojih zablod, zapletov in čudaških filozofskih zagat. V resnici pa je vse tako zelo preprosto. Zaužiješ datelj in si okrepljen z glukozo. Zenit je pravzaprav usoden za misli, ki se z anonimno odsotnostjo razletijo z isto močjo, kot jih je izstrelil rafal možgan. Nad oazo spoznanja norijo ruševine in pepel, identifikacije blodenj, amebne drže zavesti, ki jim sonce krepi tipalke z izmeničnim zarisom modrine in teme, v katerih nevednost strmi kot urok usode, zaznamovan s prorokbo Pitije iz Delfijev, Nostrdamusa in kart tete Tince . Eno samo ponavljanje nasilja zaradi zanikanja potrebe po izrinjeni človekovi zadovoljitvi skaknja po drevesih in mahanja z repi, trenja orehov s kamni in veselja po skupnem džungelskem plemenskem državljanstvu z opico, ki ne pozna fenomenalnega jezika matematike in zapletenega računalniškega sistema informatike ter produkcije človekove navlake, ki se gomili po vseh smetiščih, breznih in kleteh sveta. S preprostim zamahom s kamnom reši opica svoj problem preživetja, z naskokom pa svoje nujnosti vrste. Meni pa je umeščen nov člen, da darujem otrokom svojo dedinjo: nalogo, da počistijo in prezračijo Avgijev hlev planeta in da jim obrazložim dramo oplemenitenega opičjega rodu na znanstveni način. Kakšno izrojeno svetlobo mi zenit namenja!

Tatjana, neusahliv izvir...bom pa seveda pocakala s komentarji, ko bodo pesmi na straneh poezije, lahko si mislis, katera se me ni samo dotaknila, ampak me prevzela... lp, ajda

Ajda, hvala ti! VETER NI ODHEHAL Doživela sem nekaj nenavadnega. Srečala sem se s pevcem neba. Stala sem na veliki senožeti in poslušala veter, ki je tožeče pel neko melodijo, ki je nisem še nikoli prej slišala. Bil je nemiren, že skoraj obseden, kot bi mi hotel nekaj povedati. Napenjal mi je bluzo in dvigoval krilo. Hotel me je vzeti s seboj. Jaz sem se vetru upirala in ga svarila naj se pomiri in me pusti malo samo, ko me pa tako omamlja jesen. Toda v njem je bilo toliko tožba in hrepenenja, da sem se ustavila in mu prisluhnila. Tedaj se je zapodil proti drevesu in stresel. Z drevesa so padale hruške na tla, nato se je zapodil še v drugo drevo in tudi to drevo je zatresel in z njega so padale jabolke v travo. Jaz se se sklonila in pobrala sadeže v vrečko in šla naprej, vendar veter ni odnehal. Hitel je ves nemiren in trpeč novim dogodivščinam naproti. Zvenel je vse mogoče glasove: jok, stok, trpljenje, hrepenjenje in slast. Veter se je dvignil v nebo in začela se je nevihta s ploho dežja. Nato je topleje zapihal nek divji šum in mi osušil moker obraz in premočena oblačila. Razpihal je oblake, da je name posijalo sočutno sonce. Tedaj sem spoznala, da sva si jaz in veter v svojih stiskah in hrepenenju zelo podobna. Eden proti drugemu se postavljava v bran in sva nerazdružljiva darežljiva prijatelja.

Ljuba, saj sem popravila: So padala jabolka (ne jabolke, jabolko je srednjega spola, ni množinski samostalnik kot pluča, škarje, itd), šele ko sem pesem poslala, sem se zavedala nedopustljive slovnične napake pa še kakšnega škrata zraven. VETER NI ODHEHAL Doživela sem nekaj nenavadnega. Srečala sem se s pevcem neba. Stala sem na veliki senožeti in poslušala veter, ki je tožeče pel neko melodijo, ki je nisem še nikoli prej slišala. Bil je nemiren, že skoraj obseden, kot bi mi hotel nekaj povedati. Napenjal mi je bluzo in dvigoval krilo. Hotel me je vzeti s seboj. Jaz sem se vetru upirala in ga svarila naj se pomiri in me pusti malo samo, ko me pa tako omamlja jesen. Toda v njem je bilo toliko tožba in hrepenenja, da sem se ustavila in mu prisluhnila. Tedaj se je zapodil proti drevesu in stresel. Z drevesa so padale hruške na tla, nato se je zapodil še v drugo drevo in tudi to drevo je zatresel in z njega so padala jabolka v travo. Jaz sem se sklonila, pobrala sadeže v vrečko in šla naprej, vendar veter ni odnehal. Hitel je ves nemiren in trpeč novim dogodivščinam naproti. Zvenel je vse mogoče glasove: jok, stok, trpljenje, hrepenenje in slast. Veter se je dvignil v nebo in začela se je nevihta s ploho dežja. Nato je topleje zapihal nek divji šum in mi osušil moker obraz in premočena oblačila. Razpihal je oblake, da je name posijalo sočutno sonce. Tedaj sem spoznala, da sva si jaz in veter v svojih stiskah in hrepenenju zelo podobna. Eden proti drugemu se postavljava v bran in sva nerazdružljiva darežljiva prijatelja.

Pesem "Veter ni odnehal" sem pisala direktno v okence, kar pa ni v redu, kajti ob takšnem pisanju, lahko marsikaj spregledamo. To se je zgodilo tudi meni. Naredimo napako/e in je/jih ne vidimo. Tudi slog je pomemben, da se ne ponavljamo. Lektor na internetu nas opozori na napake (škrate) in nepravilno napisane besede, zato je prav, da pišemo v Word in nato prenesemo besedilo v okence. V pesmi sem napisala: "Jaz sem se sklonila, pobrala sadeže v vrečko.." Slogovno bi bilo lepše in pravilneje: "Sklonila sem se, pobrala sadeže v vrečko....! Sicer pa danes imam slab dan, zato ne bom več pisala, da ne bi delala napak. Jutri bom drugačna in mi bo šlo bolje. LP Tatjana

ZAMAMLJENOST V zlatih kodrih otroka se skrivajo ostri sekalci človeka. V kozarcu rdečega je kaplja mladosti. V nasmukanem jasminu ležijo prve besede, nek drobtinast spomin, ki vznika iz skorje kruha, iz katere rastemo. Drsimo skoz človeško telo, skoz zelene in rdeče naslove bivališč, skoz prostore, ki premorejo dim, erotiko, dnevno svetlobo in električno luč; skozi tekočine, ki raztapljajo zamamljenost in maščobe, ki smo jih spili z mlekom. Živimo z drobci posameznih doživetij in občutij nekaj tukaj, nekaj tam. Odpiramo in vdiramo v maternico, da bi pridobili na prostornini ljubezni. Iz vonjavosti moškatnih jagod seštevamo dneve in ko nam ponovno spregovori otroštvo, stojimo na vratih kot varuh skrivnosti. Uprti v miloščino jeguljastega telesa usode smo kot divja rastlina, ki popije toliko vode, da ozeleni v svojih smotrih in sledi soncu. Nepremagljivi v svoji potrebi žanjemo klasje svojega dela, iščemo poti naprej in nazaj. Nemir nam teši potrebe srca, poraja šibkost in moč je slast, ki nas utruja in odpočije obenem. Govorimo, delamo in se podimo po razbeljenih cestah, skoz plaho svetlobo juter, žgoče opoldneve in mračne noči. Zmagovalci in poraženci obenem. Znamo se postiti, čakati in dočakati cilj. Znamo hoditi v krogu in sanjati, ko se čustvo opredeljuje. Nenavadno je, kako se znajdemo pri raziskovanju prostora in ocenjevanju drugih ljudi in kako malo vemó o sebi.

Si pa res plodovita, Tatjana! Pa šele torek je... he he he! Nočko nočko Ljuba

Ljuba, pozdravljena! Vse štiri strani neba se združijo, da me podprejo v navdihu in mi pomagajo pesniti. LP Tatjana VONJ PO ŽENSKI Kako se je tvoja ponošena beseda zmogla sleči do golega in odložiti svoje strgano oblačilo, stopiti pod prho in očiščena stopiti pred mene? Ali nisi bila spodaj pod oblačilom v golem telesu že malce postarana? Ali si spregledala mojo igro čakanja in odklenila ključavnico za besede in naredila prostor, da bi se me dotaknile, zložila besede vame in sezidala novo zgradbo, mali dvorec, v katerem bi kraljevala gola in jaz bi vonjal žensko v tebi. Ena sama kapljica krvi v besedi že zadovoljno prede in kako ena sama kapljica rose osveži zapestje besede, ko ponudi svojo dlan.

Tatjana je res tako ustvarjalna, da če bi hotel pregledati vso njeno poezijo bi za to potreboval vsaj 3 mesece časa in miru. Lep pozdrav vsem in vse dobro, Miran

Miran, danes me je tvoj prispevek "Kdo si ti?" navdihnil, da sem napisala pesem. Vzemi si en dan dopusta in ti zagotavljam, da boš lahko prebral vse pesmi, ki sem jih zadnje dni napisala. LP Tatjana KOZMIČNA MATERNICA Marsikdo na tem svetu izpušča življenje, da bi ujel večnost v neskončnosti in ko gleda za seboj to okamnjujočo pokrajino, se vpraša ali je tudi sam kamen postal. Nadaljuje nepredvidljive kamene poti, jim brusi robove, preskakuje ostrine. Neskončnost ga vabi: »Vstopi noter!« Stoji nad prepadom. Poti nazaj ni. Prostora je na pretek. Večnost je spustila v dvorane svoj duh, ki miruje v obraz in telo. Jaz se gibam, moja stopala hodijo, moje srce utripa, ustnice govorijo, oči gledajo ljudi, ki gredo za menoj. Vsi strmimo v velike steklene oči večnosti. Počutim se kot izkušena pijanka, majavih nog, pijana od sanj in hrepenenja. Pred menoj so jate praznine. Gledam naprej, poti nazaj ni. Mesečevo morje me jemlje vase. Skoz majhno lino svoje domišljije vstopim v val in zagledam sobo, svojo kozmično maternico poezije. Kot črna luknja je to karmično telo kjer izginjajo kometi in svetovi. V njej sedim na prestolu. Sem srečna kraljičina z bujnim presežkom besed, sem govoreča intimnost prostora tega sveta. Topim večnost, ki ne more tako goreti, kot gorim jaz.

Uf, Tatjana kakšna hermetična poezija. Sporočilo, ki se ga lahko zasluti iz teh tvojih besed bi lahko pomenilo, da enost začne v srcu v stanju notranje pripravljenosti, ki je prisotna kot zmožnost ("Vstopi noter!"), iz katere lahko priteka prostovljno izčrpen izvir ("Kozmična maternica"), če ga ne ovira sedanji zakupnik, človek. Če je tu v nekem določenem trenutku v človekovem življenju pripravljenost, da prevzame notranjo nalogo, potem začne skrita zmožnost delovati ("jaz se gibam, moja stopala hodijo"). Pride do dejanja in božje žarčenje deluje neprekinjeno. Lep pozdrav in vse dobro od , Mirana.

Ljuba, počasi se daleč pride. Lep večer, brez obiskov (!) in lep pozdrav Tatjana

KRAŠKA JESEN Ukročena burja se spreminja v lahkoten veter, ki ziba travo nemirne kraške pokrajine, odkoder se oglašajo glasovi ptic. Bori so nekaj posebnega in s počitkom vedno odlašajo. Pride čas, ko jim zašumijo veje in po gmajni se popkom odprejo cvetovi belega »žvepka«, ki s svojo bleščečo skrivnostjo in dišečim vonjem vabijo čebele, da poletijo na brinjeve prašnike peloda. Ruj, šipek in srobot domujejo v pogumu rdeče jesenske preobleke. Hrepenenje je pomešano s spominom na belo krono »rešelike«, ki jo je mladost darovala srčnemu utripu Krasa. Življenje ob vinski cesti se spreminja v ljubezen, ki diha teranovo trto, polno vroče krvi. Trpežen je kamniti kraški svet. Preveč je rdečega, da bi gorečke mogle sprejeti vase vso to veliko ljubezen in darove jeseni. Odloženi spomini med robito in leskami sanjajo pomladni dež, kale, »štirno« in »cajno« orehov in lešnikov. Jesen za jesenjo so sončni zahodi ogrevali kamniti svet črnega bezga z milino zlatega runa. Poslušam veter in pojdiva skupaj po stezicah na gmajno po rumeno drenovo cvetje, da okrasiva sonce. Ljudje polni upov orjejo rdečo prst in sejejo ajdo, ki Kraševki v zavetju »borjača« sapo odpočije.

IGRAČE OTROŠKEGA VESELJA Bila sem zaljubljena v punčke. Moram priznati, da me še do danes ni popustila vnema za te igrače, ki se mi v kotičku duše prikazujejo kot dotik očetove ljubezni. Moj oče je bil dober strelec. Ne vem od kod njemu ta dar. Znal je ciljati v tarčo. Ko mi je bila kakšna punčka na Andrejevem sejmu v Gorici posebno všeč, sem rekla očetu, naj pomeri puško v tarčo in punčka je bila moja. Doma sem imela celo kraljestvo punčk In jaz sem bila njihova ljubeča mama. Bile so iz mavca in kavčuka, a zame so bile te punčke moji otroci. Bile so deležne mojih dotikov, šepetov, nežnosti in topline. Vedno sem jih preoblačila in jim šivale oblekce. Bila sem dobra mama. Česala sem jim lase, jih hranila in pela uspavanke.

Igor, v tednu dni tvoje odsotnosti, se je zgodil največji dolgčas v zgodovini Pozitivk. Zatisni oko, napni mišice in pojdi veselo dalje v tvojem stilu! LP Tatjana

Dragi Igor! Prav po polžje se je vlekel ta teden. Med tem časom, ko tebe ni, smo Pozitivkarji prebrali cele gore klasikov in se premočrtno gibali s svojo mislijo proti nedelji. Danes je nedelja in tebe še ni! Razočaranje smo odložili na dno srca. Ni mogoče obrazložiti vseh naših odtenkov in občutkov ob tvoji odsotnosti. Življenjske navade nas, ki kakor molji pred knjigo, strmimo v ekran in čakamo, da bodo Pozitivke bruhale zanimive prispevke in slike čez rumeno polje, so prav okrnjene in užaloščene. Stojimo na pokošeni planoti kakor uročeni, saj ne moremo razumeti, da si se od nas poslovil kakor kakšen užaljeni Orfej in nas pustil, da nas lisice dolgočasja grizejo v stegna. Komentarji so skoraj ugasnili. Igor, ti si naš nevidni duhovni pastir in te neločljivo povezujemo s kulturnim poslanstvom Pozitivk, ki izražajo našo voljo in interes. Tvoje zamisli, ideje in slike težijo, da oživijo v življenju in predstavljajo za nas veliko moč. Kaj bomo brez tebe, če se bo to nadaljevalo? Ne vem kje si, vendar vedi, da te zelo, zelo pogrešamo. Malo skušam v tej rubriki o poeziji nadoknaditi tvojo odsotnost, vendar ne gre in ne gre. Aleš je pa očitno zaseden na številnih projektih! Ker te to pismo Igor, nagovarja s klicem vrnitve na Pozitivke, je nujno potrebno, da se čimprej vrneš in nadaljuješ s pesniško rubriko tako kot je bilo prej. In seveda tudi z ostalim programom. Lep pozdrav in vse dobro Tatjana