Moja

Obe "Mojčini" pesmi sta nastali pred približno 17-imi, mogoče 18-timi leti, ko sem se zagledal v eno luštno Mojco štajerskega porekla. Da sem ju spet povlekel na plano, pa je kriva ena druga Mojca, ki je sicer še nisem nikoli nisem videl, a se mi zdi, da bi pesmici lahko zlahka posvetil njeni topli in ljubeči pesniški duši.

Pozdravljen Žalostni gad Stvaritve, ki si nam jih namenil so tisto tiha zadovoljitev naših skritih želja. Prav prijetno se počutim v družbi tvojih stihov. Všeč mi je, ker si naštudiral rimo in besedišče dodelal do potankosti. :) ne morem mimo spoznanja ob tvojem komentarju k Mojci - zelo všeč mi je tvoja odkritost. Pošteno priznanje h kateremu lahko samo zaploskam, ker ne manipuliraš z besedami in ne odgovarjaš dvoumno. Veselim se vsakega tvojega prispevka in te toplo pozdravljam, Suada

Suada, hvala tudi tebi za prijazne besede, ki so me, če nič drugega, spodbudile k temu, da se še malo razgalim. Lepe in na videz v popolnost izklesane besede, ki jih napišemo, niso vedno izraz naših resničnih in globokih občutij. Pogosto so le odsev tistega, kar si želimo, da bi bili, oziroma tistega, kar hočemo, da bi občutili. So lahko le projekcija tistega, kar želimo, da drugi vidijo v nas. So včasih le slika čustev, za katere se nam zdi, da jih v resnici nismo zmožni. Papir namreč prenese vse. Če bi bil zelo strog do sebe, potem bi za nekatere svoje pesmi lahko rekel, da so tudi manipulacija. V nekatere je bilo vloženo toliko garanja, toliko popravkov, predelav in finega piljenja, da sem se na koncu vedno vprašal, kaj je še ostalo od izvornega občutka, ki me je spodbudil k pisanju. Nemalokrat sem že končano pesem na glas prebral - tudi po dvajsetkrat, spreminjal le besedico ali dve, dokler se mi ni zdelo, da se pesem sliši dobro, da je tekoča in da odmeva, tako da je prijetna za moje uho. Tako so se stihi rojevali v tekmovanju samovšečnosti in samokritičnosti. In vedno me je bilo malo strah, da bodo bolj subtilni bralci prepoznali narejenost in umetelnost mojega izraza. Ne glede na to, kakšni so bili obrtniški mehanizmi, kakšno škripčevje in kolesje se je premikalo v zakulisju na zunaj brezhibne in lahkotne predstave, so bila čustva, ki so me spodbudila, da sem pesmi sploh začenjal, nedvomno iskrena. Predobro se še spomnim hrepenenja, žalosti, tesnobe in otožnega samopomilovanja. In nenazadnje - sublimacije strahovitega spolnega nagona. Že zato, ker sem danes - po osmih letih, odkar sem napisal zadnjo ljubezensko pesem - zelo drugačen človek, se mi zdi, da je vse, kar zapišete o meni ali o mojih pesmih, namenjeno neki drugi, nekoč živeči osebi, ki jo danes zastopam le še kot njen »založnik«. Če bi zapisal, da je Žalostni Gad v resnici neka druga oseba, ki je umrla pred osmimi leti, ne bi bil daleč od resnice. Sicer pa - za pesnike pravijo, da pridobijo na veljavi šele mnogo let po smrti. Gledano z očmi založnika, je torej dobro, da je Žalostni Gad mrtev, čeprav ga ni pokončala niti jetika, niti tuberkuloza, niti Wertherjev samokres.

Pozdravljen Me veseli, da sva se ujela :) V svojem uvodnem stavku sem povedala točno to, kar si razložil - v tvoji poeziji sem našla svoje skrite želje in občutja. Tudi garanja pri snovanju pesmi nisem prezrla :) Komentar o iskrenosti, ki si jo pokazal, se je navezoval zgolj na "Mojco", soditi kaj dlje od tega bi bilo predrzno in neobjektivno. V tvojem odgovoru je moč čutiti veliko, pa je to področje kamor v nobenem primeru ne bi posegala. Česar nisem vedela je, da pišem slavospev "umrlemu" pesniku. Super, da založnik še živi :))) - morda nam bo privoščil še kaj :))) Grem sanjat tisto tvojo (eno zelo mojo :)) pesmico zdaj... Nočka. Suada

Žalostni gad: Obe "Mojčini" pesmi sta nastali pred približno 17-imi, mogoče 18-timi leti, ko sem se zagledal v eno luštno Mojco štajerskega porekla. Da sem ju spet povlekel na plano, pa je kriva ena druga Mojca, ki je sicer še nisem nikoli nisem videl, a se mi zdi, da bi pesmici lahko zlahka posvetil njeni topli in ljubeči pesniški duši. Mislim, da ...