Izabela

Visela je med trtinimi listi z lasuljo vipavske zemlje in lahkotnostjo vonja. Grozd mi je pokril dlan in jo obložil z modrimi sadeži. Med vlakni temnega kamna, pokritimi z žarki svetlobe, kakor iz krvi lastne jeseni, ki zori dušo, sem brodila vodo in privabila sonce v svoje telo. Dozorela je težka grozdna jagoda potem, ko sem se navadila živeti med listi in spati med koreninami, kot božanski trenutek otroškega spomina. Sanjala sem o tistem sadežu, ki mi je ponudil poslednji obrok otroške ljubezni. Na velikem pisanem prtu sem strmela v ogrlico modrega grozda z nepozabnim imenom Izabela, a te trte, ki sem ji pravila tudi »fragola«, ni več. Prekopali so dedovo zemljo in tam sadijo krompir Igor z belimi cvetovi. V jagodah z žlahtnim imenom Izabela, odkrivam svoj otroški nasmeh, saj vsako ime ti ne položi spominov o velikih darovih življenja k nogam.