Frankensteinov sodni dan

Spoštovane bralke in spoštovani bralci! Svojo pesem želim pokomentirati, ker se vam gotovo zdi nenavadna. Spada v svet fantastike in nosi tudi duhovno sporočilo, ki nas napelje na misli, da začnemo razmišljati o sebi. Ne bom se spuščala v zapletene polemike glede nastanka našega vesolja in človeka ter znanstvene dokaze o tem. Že samo dejstvo, da bi v sončevo notranjost spravili milijon Zemelj in še bi ostalo prostora, nam pove kako majhni smo. Nešteto krat si tudi sami pričaramo fantastične misli, ki so plod nadgrajevanja naše znanstvene fantastike . V mislih odpotujemo v vesolje ter si Zemljo, Sonce in druge planete ogledamo v perspektivi in v nas se vzbudi kar strahospoštovanje, ko ugotovimo koliko zvezd se nahaja v spiralnem rokavu Rimske ceste, galaksije, ki je tudi sama le drobcem delček vesolja. Tudi s prostim očesom lahko vidimo nekaj svetlobnih madežev, ki so v resnici druge galaksije, kakršna je na primer večja Andromeda, ki je vezana z gravitacijo v jato kakih drugih dvajset galaksij. Nadjat pa je v vesolju nešteto. Ob tem se vprašamo kaj smo in kaj predstavlja človek, kdo je vse to ustvaril. Kljub ogromnemu znanstvenemu napredku si ne znamo odgovoriti na kakšen način in kdo nas je ustvaril, zakaj živimo in kakšen smisel ima naše življenje. Iznašli smo znanstveno besedo evolucija; za Stvarnika pa prazačetek ali prapočelo. Ko sem pisala pesem »Frankensteinov sodni dan« sem bila v zadregi kako napisati ime tega stvaritelja vesolja in nas ljudi, ker nekateri na Pozitivkah omenjajo, da se Boga ali Stvarnika preveč krat omenja. Hotela sem napisati besedi: "vesoljni laboratorij" pa tudi laboratorij mora nekdo ustvariti in tudi ta nekdo mora imeti nek svoj prazačetek. Zdelo se mi je najbolj enostavno, da sem stvaritelju dala kar ime Stvarnik in spet napisala metaforo, ki jo pogosto uporabljam, ko mi vzletijo misli v območja duha. Spomnila sem se otroštva, ko so odgovori na ta zapletena vprašanja tiho vstopali v moj intimni svet in kako začudeno sem gledala v nebo polno zvezd in moram reci, da sem odtlej ohranila neko panteistično zvezo s kozmosom, ki me spremlja vse življenje in jo tudi v svojih pesmih pogosto omenjam. Vse religije dajejo tej skrivnosti, v katero strmimo in jo občudujemo ime Stvarnik ali Bog pa še veliko drugih imen je, s katerimi merimo na prazačetek ali prapočelo stvarstva. Človeštvo se je od nekdaj podajalo na duhovna iskanja. Osebno sem s krščanstvom in njegovimi nauki povezana kulturno in etično. Za tolerantnost do Stvarnika ali prapočela stvarstva zadostuje, če se pride do pogleda, da je ime Stvarnik ali Bog samo drugo ime za to kar nas vključuje v transcenscendenco, da se naše mišljenje potaplja v občutek nekega smisla, ki ga hočemo dati življenju. To potapljanje v globino misli pa ni vezano samo na človeka in njegov razum, vezano je na bit človeka, zakone vesolja po katerih je človek ustvarjen, energijo sveta in univerzuma. Naše duhovno življenje je zelo zanimivo in ga je veliko težje gojiti in se vanj poglabljati, kakor pa zapasti v denarne tokove in potrošništvo, lažje je žrtvovati svojo dušo kot pa svoj ego. Meni se zdi najpomembnejše v življenju n. pr. za Evropejca ali če hočete tudi vsakega človeka, da ohrani Kristusovo zavest. Po mojem mnenju je ideološko pogojeno hiranje v ateizmu in postavljanje človeka z njegovim razumom kot vrhovnega vladarja stvarstva ter ideološko vztrajanje na mišljenju, da se človek mora odreči duhu identitete totalnosti, ki je zmožna izraziti, videti in razmišljati tudi tako, da se ne odreka celoti. To je pa tista ozkost misli, ki si jo najmanj želim. S tem ni zajamčena odprtost mišljenja tudi o stvareh, ki so onkraj. Želim si debate s takšnimi ljudmi, ki širijo občutek svobode mišljenja in izražanja misli, kjer ni meje med tu in onkraj. Ne želim namreč izgubiti tistega dela duše, ki mi omogoča razmišljanje brez meja. Frankenstein je gotovo vzorec živega človeškega bitja, ki je prisegal izključno samo na intelekt, ki mu je bil vgrajen z DNK v »laboratoriju stvarstva« in se je zadovoljil s svojo miselno držo človeka, ki hrani izključno svoj ego, ki pripelje človeka do sodnega dne. Sedanja človeška stvarnost je najizrazitejši dokaz za to. Ne potrebuje odvečnih komentarjev. Totalnost je zakon narave in ne zakon, ki ga človek s svojo majhnostjo vsiljuje celotnemu stvarstvu. Sprašujem se ali je v slovenski javnosti mlajše generacije za duhovnost še kaj prostora in ali ti mladi ljudje ne ugašajo prehitro, ker ne prisluhnejo pesmi, ki jo poje pevec večnosti, kot se je nekoč izrazil Tagore v svoji pesmi. LP Tatjana