Opice

Ko odpreš TV sprejemnik, (za to ni potrebno imeti posebne sreče) zagledaš mejni obraz, ki izžareva v prostor opičje strmljenje. Onstran prostora je kaos, ki ti pokaže lastnosti tvojega opičjega plemena. Zunaj pada tihi dež, ki ti obudi spomin kako so te opice izgnale iz opičjega tropa, a ko se ti je utrnila prva solza ginjenosti iz samozadovoljstva po licu, da nisi več opica, nisi hotel več v večnozeleno pokrajino opičjega sveta v divjini. Zavrgel si opico v svojem telesu in sprejel vlogo človeka. Podivjane vode so te gnale naprej, napajale trte, ki so obrodile vino in ti si opijanjen branil svoje opičje kraljestvo in se začel gostiti s surovim mesom. Postal si opičji mojster, nagrajen s človeško pametjo za ubijanje. Vidim trope sužnjev opičjega rodu, ki jih tvoje kamnito srce gleda izpod opičjih oči in opičje kože, ki je izven džungelskega tropa dosegla drugačnost, ki se ujema s stanjem sveta. Moč je značilna za vodje opičjega tropa, ki preoblečen v cunje, predstavlja drugo vrsto. Prilagodil si se opičji nepopolnosti in v njej eksistencialno vztrajaš. Med nami je veliko opičjih dostojanstvenikov - v Ameriki in povsod po svetu, ki varujejo v najbolj skritih trezorjih opičje bakelitne oči in živalsko nagonsko naravo, opičjim lastnostim pa dodajajo še izprijenost. Svojo dlakavost in genitalije pokrivajo z razkošnimi oblačili, okraski imeni in funkcijami. Ko delujejo, jim v očeh mežikajo opičja zadnjica, spredaj pa nikoli potešen džungelski spolni nagon, s svojimi analnimi glasovi pa vzbujajo občutje studa ob poljubljanju suhe revščine v Afriki in deželah tretjega sveta na daljavo. Tudi med nami ni tako malo opičjih mojstrov s takimi lastnostmi, kot jih imajo orangutani po svetu.