Razpoloženja

Odlita podkev iz krvi in žeblji iz kosti so potopljeni v notranje morje. Tkivo je mehko, se zliva v besede, vzhaja mu kvas, na nitkah čustev rastejo maslene rože, želja razumljena kot cvetoči iris, iz pestiča izsesana sreča, hrepenenje s pelodom. Utrdi se jasen dan. Na dlaneh se zarisuje sonce in brenka z žarkom na struno duše. Iz desetih prstov rok rastejo krila in lističi rož so se razcveteli v besede. Iz njih vstaja feniks, osmišljen v letenju. Obrača se ne vejah zelenega krila. Zlato polni goro, po kateri pleza razpoloženjska tkanina skoz zaspane veje, utišana, brez glasu. Le veter jo boža. Na zgubani dlani skale je lina, ki ji oko kuka iz želje, da soncu izpije oči in mu izprazni pege ljubezni v ponavljajočih se sanjah. Dan se nato povezne v vlažno metafiziko deževnega dne. Na podplatih ostaja blaten zapis vremenarja s TV: Danes bo ves dan deževalo! Nebo se je neusmiljeno razjokalo name in tetoviralo svojo žalost na razmočene čevlje Iz njih je pognalo zelenilo, se razcvetelo in ovilo v cvetje moje eterično telo, z dežjem obtežene liste je pripelo na salonarje in razpljuskalo mlake in luže, ki luščijo iz blata privide sončnega dne. Vse je spet sončno in zeleno!