Ozelenitve

Opazovala sem razprtost s prostorninami oči, razrezan svet na kvadrate in polja. Stegnila sem roko k podobi iz starinarnice. Fantastično naključje asociacij in preteklosti. Občutenje nedovršenosti in nedokončanosti se je obesilo na drevo v drugem kvadratu. Tedaj je granatno jabolko eksplodiralo in podobi vrnilo rožnati mik dekleta. Razburljiva gotovost smisla njene lepote je bila očarljiva in mi je vrnila spomin, zasidran v korenini izpod pluga. Polje navdihuje neko pragmatično moč. Je odgovor na pšenično lakoto. Zemlja se vžiga z ogromno človeškega truda in napotuje človeka na izkustvo biti. Potlačitve, nemoč in klopotavost nadzemnega sveta, ki je človeka udaril z berglami v kamenine in vstopil ohromel v prebujajoče se polje in spomine na mladost. Izključene so zatemnitve in luč zbuja tla, skoraj z ugaslo dušo, ki pije prosojnost in se pretaka nevidna po podzemnih labirintih krtove dežele. Znamenja izgubljenih dni skozi rjave barvne kontraste prsti, ki bodo pognali kali po burnem nemiru in znajo ozeleneti zleknjene krpe zemlje, da bom tudi s telesom tam, kjer sem s spominom.