Blažena v neskončnosti

. . . Ko v igri dveh teles prišla do skupnih sva nebes, se razpršila po prostranostih vsemirja… . . . meje več med nama ni, eno telo, ena duša sva, v večnosti neskončno blažena … . . . Je konec to ali začetek šele poti? Ko v objemu kot eno zaspiva - kaj z nama se potem godi, kod potujeva, živiva…, ko nisva več midva – ko eno sva? . . .