#Poezija

Stekleno srce

navihana1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Listje šelesti, v nežni vetra sapi. Kaplje padajo čez njive, trge in poti, vsaka se kakor snežinka počasi spusti. Veter me hladi. Ni več tvojih rok, ki bi iskale nove poti. ne greje me več tvoj električni tok. Brez tebe ni več topline, ni sončnih dni. Ostajajo le bolečine in neprespane noči. In vse joka z menoj.. oprosti mi, tako rada bi bila s teboj.. Rada te imam, nikomur te ne dam.. ti si mi vse, ti si moje stekleno srce.

Skupnost Pozitivk

Komentarji

0

Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.

Prejšnji članek na to temo

Resnica