Ljubeče te gladim

Kaos. Narobe obrnjen svet. Stoletje nervoznih ljudi. Preživeti? Z zelenim čolnom prek nihelizma v upanje. Spiski problemov se daljšajo. Zakoni sveta niso tako preprosti. Zasanjana se poganjam kvišku, da se dotikam sanj. Brez njih sem pepel. Neskončno krhka in lomljiva. Rečem si: Odslej boš pisala za rože, za pijano travo, ki se giba v vetru. Bežim. Tečem. Vode mi prisluhnejo. Tako blizu same sebe sem. Blizu njih, ki se mi pretakajo skoz rokav, spremljajo moj tek, me spirajo in hladijo. V rokah držim gomolj iz svoje njive. Pišem za rože, za pijano travo v vetru, za samotne izvire zelenih griv, za krošnje, ki šumijo preroško snov in precejajo strasti in probleme sveta skozi mene. Iz zelenega čolna moli upanje. Ustvarja most v prihodnost. Za rešitev. Skoz tresavice rišejo veje pesem, čez mahovito kamenje svoje srce, človeka brezumnost. Svetlobni odtenki se stapljajo v rose, sklonjenih dreves. Ljubeče te gladim gomolj, ki sem te izkopala iz grude, plod belih cvetov, ki si čakal, da si rodil.