Samo da te ne bi nikdar več izgubila

Ne zapuščaj me. Dlan je prazna, duša lačna, ustne brez nasmeha, le sled slovesa… Besede nimajo odmeva, dan lovi svoj odsev, trenutki so se napletli… Vse je brez refrena, melodije se stapljajo nasilno… Žarek tvoje duše mimo mene riše sij, tvoja tiha misel mojo prehiti. Ničkolikokrat občutila sem že, kako brez vetra je, ki prinesel daljni bi pozdrav še preden je prepozno… Vse skupaj je tako zmedeno, da bi zavpila, da bi nekaj naredila, samo da z jutrom bi se zate spet rodila idila. Za tabo bi hodila, tvoja dobra vila, nežno, nežno bi te ljubila, vse bi storila, samo da te ne bi nikdar več izgubila. Danijela Premzl