Sedel je mirno na polici

Sedel je mirno na polici plišasti kosmatinec z otožnim pogledom rjavih oči. »Kakšni ste, ljudje!« sam pri sebi je mrmral »da samo na zunanjost gledate in me opazujete, kot da nisem medved, kot se spodobi. Sicer nisem oni pravi, živi. Vam veljam le za kos nagačenega pliša. Se bo sploh kdo spomnil, da sem tu za vaš kratek čas? Kar sram me je, da ničesar nimam, da bi nase opozoril. Nimam vgrajenih melodij, ne znam se premikati, moj plišasti kožušček ni vpadljive modne barve, niti se ne svetlikam. Izdelan sem še po starem patentu. A nečesa ne veste o meni. Mojster, ki me je izdelal, ni pozabil tudi na mojo dušo, ki pa jo spozna le ta, kdor zna gledati z očmi srca. Znam poslušati. Name se ni težko navezati. Sem zvest in vdan. Prikupen sem na svoj način. Ljubim družbo, potrebujem vašo bližino. Rad bi vas spoznal. Ozrite se na mojo polico, pokažite s prstom name in recite prodajalcu, da me boste posvojili. Bom vaš talisman za srečo.« Danijela Premzl