Za vse tiste, ki jim je povprečnost muka

Varno bi zastavila korake svoje, brez strahu, da se mi v daljavi ne prikaže obzorje duha, ki moram mu slediti, ga najti izmed tisočih poti, ki mnogo bolj so enostavne – živeti zanj, umreti z njim. Kaj naj storim, da malo mu bom bliže, kako naj vsa se mu predam, ko živim med tu in tam, med črnobelim…? Kdo me spremljal zvesto bo, kdo me držal bo za roko, kdo ve za pravo pot, ki ne pozna prevar in zmot? Lahkotnost bivanja dobiva nove dimenzije, zaprašena pot se nenadoma uroku časa izvije in zasije za vse tiste, ki jim je povprečnost muka in ki ne znajo živeti samo od kruha. Danijela Premzl